V UTRIPU OBUPA
Ostal sem kot
grenka meduza obupa
na pasniku zvezd
pod gladino neba,
mi vetrova prizma
je v sanje nasula
spomine kot majhne
lobanje dezja.
Ostal sem
pogreznjen v brezdanje iskanje,
v pozabljeno sled
vseh trenutnih struktur,
kosmate rastlinice
beznih obupov
so tastle iz
solznega krsca vseh ur.
In noc je poteze
razvlekla v privide,
v tekopco zavest
prepojeno s temo,
s prvinsko trdoto
nje hladna navzocnost
obdala je misli z
zavetno rjo.
DOLINA SPOZNANJA
Zavel bo brezzracen
veter
in navidezna slika
tvojega obraza
bo prebodla moje
oko. Na rdecem obzorju
bo sonce izza
drgetajocih oblakov
trgalo peclje
orumenelim listom
in tedaj se bo
gladina custev umirila
in bo zvok harf
spet zamrznil v kristale
z lovkami
prepletene noci.
Dolina sanja pod
menoj
v zdrizastem sopuhu
poldneva,
dolina menja svoj
videz,
ko jo onecedijo
jate voscenih ptic,
dolina je recno
korito,
ki ga jezdijo
vetrovi ob vecerih
in sonce valovi v
listih trav.
MEJA NOCI
Svetle pare
mesecine
in zvijajoci se
trak disece vode
tam doli v vecerni
ravnini.
Zelenomoder svit
neba
se lepi na
pogrezajoce se trsje
in hresceci glasovi
mrtvih zab
leze ujeti v
raztaljeni noci.
Noc lezi se napol
svetla
med
peskom in travo,
zvezde so nihajoce
svetilke
v tej modri temi in
krmezljave
poglede
svojih oci raztresas tja dalec
nad ravnino
razvejanih gozdnih vrhov
in tvoja misel
dobi zuborec vonj
vodnih mahov.
ZADNJA LJUBEZEN
Vstaja
mrak in struna vetra
bega prek poleglih
trav
in vstanes ti , ki
tu lezis
in vstanem jaz,
ker noc je polna
mrzlih zvezd,
ker noc je polna
gibov
in luci utopljenih
v mrak.
Zavita si v
kristalni
plasc iskanja,
v povaljano temo
v njej veter joce,
v razmrsene lase
v njih veja roko je
pustila
in luna v tebi
zarke je razlila,
za dnje v tem
avgustu
in je ljubezen
zadnja v tem poletju.
ODHOD
Spomin se mi
pretaka nazaj
v diseco sreco dni,
ko so vitki zamahi
vej
onemelo obviseli,
ko jih je
razburkala
cistost tvojih
gibov.
Zelene poljane so
belo cvetele
in beli krogi
svetlobe so lovili
temen puh vecernih
oblakov.
Vendar smrt je
jutro vseh,
ki v srcu ti leze
zivljenje.
V ROKAH DALJAV
Padci vetra pod
roko grobih vej
v dolu pod slemenom
gore tam jece
in mah in lokvanj
gnezdita
v valovih vlage.
Sreca kakor plaha
ptica kdaj pa kdaj
zleti iz visokih
trav.
Mocvirje lepi svoje
bolne veke
na stene obzorja, -
skaljen
pogled mi tava v
credi,
v jati crnih vran,
ko voda kisla
vzhaja iz posode.
Porecem ti to je
glazura solz
in leca sanj in
trda roka dni,
ki se mehca v
odjuzni sapi.
Morda je noz besed
in hladni ogenj mraza
razpredajocega se
prek oci
in ura ovdovela s
sekundami kot z dnevi,
z mrakom
petodstotnim za seboj.
Jadro sonca obeseno
na gore
v ovalno rdeco
barvo menja polt,
a veja bolna je in
noc pohotna
in zemlja polna
trhlih vej noci
in vprasam se kje
korenina
jemlje sol daljav
in kje so dnevi
vsrkani v noci.
V razpokani ledeni
skorji casa,
v jajcih v mrak
cujecih ptic.
POSVECENJE DNEVA
Prav
zdaj pripravlja se preskok noci
in sence zgnile
bodo v mokrih jarkih.
Oblizano procelje
dneva
tiplje z zarki
zraka in luci
po drevoredih
in vidis kres v
temi,
ki mmrka zliva se v
potoke
in cvet kaluznice
kot tvoj poljub
se ziblje v gredi.
Zdaj cas obira
jagode in solze,
zdaj cas razjeda
srecnih dni spomin !
Luna pne se po
zelenih oknih
in po gozdovih pne
se vonj zelenih roz.
Kocka vetra se vali
v dezelo,
pahljace sivih vej
jece,
da sanjarije senc
izgubljajo peruti
in srcni kos mesa
odmre za dne.
J jetrih se
razcveta palma strupa!
V izvirih glave
usiha prazen jok,-
zivljenje se
pretaka in ponika.
O ljubljena poglej
cveti ze glog
in ljubljena poglej
cveti ze smrt.
NE ZALUJ TEDAJ
Tu je tiha pomlad,
onemela je
od vetra senc, i
pozibava
majske hrosce na
mladih hrastih
in tu je zvok,
nesmrtni zvok valcovanja
in sumeci gozd.
Nebo se otozno
pretaka v sen noci,
kitara selelsti
najprej mrmrajoce
nato pa se zvok
oprime
rosnih llistov in
se pocasi izgublja
v skrivnostnih
solzah noci.
In tam je rob
mesta, spo}etaga
v naravi iz
dimnikov in skal.
Golobi grulijo na
rdecih zidovih
in dez je zasejal
prvo travo
ze pred meseci, ko
je noc
nehala kotiti
kristale in svece.
In nekega dne ti
bom rekel –
,ospela se je,-
moja ljubezen se je ospela
in ostal bo le
mrak,
ki se bo razsul po
dolini.
NA OBZORJU CASA
Nebo se z vlaznimi
blazinami zraka
naslanja na
cvrcanje kobilic
v rosni ravnini
in na zalostno
petje rac in gosi
na zaprasenem
ribniku.
Zdi se da rastline
onemopglo lajajo
v vrtece se zvezde,
in da je tam
neko dvorisce –
na videz prazno,
in da nad njim
lebdijo mrzle sence.
Z raztaljenim
steklom zalita vrata
nic vec ne
odzvanjajo od sopare
kadecih se korakov.
In tod so nekoc
kokosi frfotale in
izgubljale perje
in glasovi so
prijetno zveneli
zaviti v sum
mrtvega listja.
Voda se je se
padajoca strdila
v prodorne zarke
simbolicne abstrakcije.
Potem so reke
postale redkejse kot zrak
in so ptice v
onemoglem letu
popadele v korito.
Prisla bo blaga noc
brez teme
in kosmici custev
bodo lezali v nasih
telesih
in viseli z
brstecih dreves.
Koncno bodo prisli
dnevi
prezeti s samimi
svezimi jutri
in tedaj bo nas
razum dozorel
v priblizajocem se
visku dneva.
ZVEZDNI ATOL
Grenka noc odteka
za obzorje
in v jutru tem
umira vode val.
Pogled nepotesen je
pokopan,
cvetocu kraj je
padel v soncno jamo
in mrtev je megleni
rod.
Kraljestvo dni
izginja
v mesecih in letih,
v gozdovih casa
radost se gubi.
V tej cudni
vecnosti je pot
do nemih oken.
Presihajoc broneni
glas
utriplje v zarji.
Vratar noci kje je
tvoj vlazni dan.
V nasem casu ima
svoboda
videz eksplodirane
gore.
Temelji duha so
ostali v vodi.
Dez je laguna neba
in Zemlja
je zvezdni atol.
Casovni prah se
nabira
v globinah
prostora.
Potem se v noci
jezero razcveta
razpenja se lepota
skoljk in zvezd
in ni te tu, da
videla bi luc
in ni te tu beseda
mnogozvezdna.