A:hover {color: #FF0000; font-weight: bold}

BACK - prejsnja stran NA ZACETEK

V UTRIPU OBUPA

NAZAJ

Ostal sem kot grenka meduza obupa

na pasniku zvezd pod gladino neba,

Wery suspicious and for many people dangerous SPACE OBJECT:))

THIS a  litlle surrealistic poetry is from his college days. He was a student in GIMNAZIJA JESENICE, (the best college in radius of 65 kilometers). and in seventies wery perspektiv in this sphere of human activity. But later, he told me he recognized that the greatest slovene poet FRANCE PRESEREN WAS ABSOLUTELY RIGHT in his wery known werses: Nor je kdor se s petjem ukvarja kranjec moj mu osle kaze, on zivi in umrje brez dnarja... and so he imediatelly stoped with that useless activity. Thanks the GOD my MoM  SAID.

mi vetrova prizma je v sanje nasula

spomine kot majhne lobanje dezja.

Ostal sem pogreznjen v brezdanje iskanje,

v pozabljeno sled vseh trenutnih struktur,

kosmate rastlinice beznih obupov

so tastle iz solznega krsca vseh ur.

In noc je poteze razvlekla v privide,

v tekoco zavest prepojeno s temo,

s prvinsko trdoto nje hladna navzocnost

obdala je misli z zavetno rjo.

NAZAJ

DOLINA SPOZNANJA

Zavel bo brezzracen veter

in navidezna slika tvojega obraza

bo prebodla moje oko. Na rdecem obzorju

EXAMPLE OF USELESS  WORK

bo sonce izza drgetajocih oblakov

trgalo peclje orumenelim listom

in tedaj se bo gladina custev umirila

in bo zvok harf spet zamrznil v kristale

z lovkami prepletene noci.

Dolina sanja pod menoj

v zdrizastem sopuhu poldneva,

dolina menja svoj videz,

ko jo onecedijo jate voscenih ptic,

dolina je recno korito,

ki ga jezdijo vetrovi ob vecerih

in sonce valovi v listih trav.

NAZAJ

MEJA NOCI

Svetle pare mesecine

in zvijajoci se trak disece vode

tam doli v vecerni ravnini.

Zelenomoder svit neba

se lepi na pogrezajoce se trsje

in hresceci glasovi mrtvih zab

leze ujeti v raztaljeni noci.

Noc lezi se napol svetla

med peskom in travo,

zvezde so nihajoce svetilke

v tej modri temi in krmezljave

poglede  svojih oci raztresas tja dalec

nad ravnino razvejanih gozdnih vrhov

in tvoja misel

dobi zuborec vonj vodnih mahov.

ZADNJA LJUBEZEN

NAZAJ

Vstaja mrak in struna vetra

bega prek poleglih trav

in vstanes ti , ki tu lezis

in vstanem jaz,

ker noc je polna mrzlih zvezd,

ker noc je polna gibov

in luci utopljenih v mrak.

Zavita si v kristalni

plasc iskanja,

v povaljano temo

v njej veter joce,

v razmrsene lase

v njih veja roko je pustila

in luna v tebi zarke je razlila,

za dnje v tem avgustu

in je ljubezen zadnja v tem poletju.

ODHOD

NAZAJ

Spomin se mi pretaka nazaj

v diseco sreco dni,

ko so vitki zamahi vej

onemelo obviseli,

ko jih je razburkala

cistost tvojih gibov.

Zelene poljane so belo cvetele

in beli krogi svetlobe so lovili

temen puh vecernih oblakov.

Vendar smrt je jutro vseh,

ki v srcu ti leze zivljenje.

NAZAJ

V ROKAH DALJAV

Padci vetra pod roko grobih vej

v dolu pod slemenom gore tam jece

in mah in lokvanj gnezdita

v valovih vlage.

Sreca kakor plaha ptica kdaj pa kdaj

zleti iz visokih trav.

Mocvirje lepi svoje bolne veke

na stene obzorja, - skaljen

pogled mi tava v credi,

v jati crnih vran,

ko voda kisla vzhaja iz posode.

Porecem ti to je glazura solz

in leca sanj in trda roka dni,

ki se mehca v odjuzni sapi.

Morda je noz besed in hladni ogenj mraza

razpredajocega se prek oci

in ura ovdovela s sekundami kot z dnevi,

z mrakom petodstotnim za seboj.

Jadro sonca obeseno na gore

v ovalno rdeco barvo menja polt,

a veja bolna je in noc pohotna

in zemlja polna trhlih vej noci

in vprasam se kje korenina

jemlje sol daljav in kje so dnevi

vsrkani v noci.

V razpokani ledeni skorji casa,

v jajcih v mrak cujecih ptic.

NAZAJ

POSVECENJE DNEVA

Prav zdaj pripravlja se preskok noci

in sence zgnile bodo v mokrih jarkih.

Oblizano procelje dneva

tiplje z zarki zraka in luci

po drevoredih

in vidis kres v temi,

ki mrka zliva se v potoke

in cvet kaluznice

kot tvoj poljub

se ziblje v gredi.

Zdaj cas obira jagode in solze,

zdaj cas razjeda srecnih dni spomin !

Luna pne se po zelenih oknih

in po gozdovih pne se vonj zelenih roz.

Kocka vetra se vali v dezelo,

pahljace sivih vej jece,

da sanjarije senc izgubljajo peruti

in srcni kos mesa odmre za dne.

V jetrih se razcveta palma strupa!

V izvirih glave

usiha prazen jok,-

zivljenje se pretaka in ponika.

O ljubljena poglej cveti ze glog

in ljubljena poglej cveti ze smrt.

NE ZALUJ TEDAJ

NAZAJ

Tu je tiha pomlad, onemela je

od vetra senc, i pozibava

majske hrosce na mladih hrastih

in tu je zvok, nesmrtni zvok valovanja

in sumeci gozd.

Nebo se otozno pretaka v sen noci,

kitara selelsti najprej mrmrajoce

nato pa se zvok oprime

rosnih llistov in se pocasi izgublja

v skrivnostnih solzah noci.

In tam je rob mesta, spocetega

v naravi iz dimnikov in skal.

Golobi grulijo na rdecih zidovih

in dez je zasejal prvo travo

ze pred meseci, ko je noc

nehala kotiti kristale in svece.

In nekega dne ti bom rekel

,ospela se je,- moja ljubezen se je ospela

in ostal bo le mrak,

ki se bo razsul po dolini.

NA OBZORJU CASA

NAZAJ

Nebo se z vlaznimi blazinami zraka

naslanja na cvrcanje kobilic

v rosni ravnini

in na zalostno petje rac in gosi

na zaprasenem ribniku.

Zdi se da rastline onemopglo lajajo

v vrtece se zvezde, in da je tam

neko dvorisce  na videz prazno,

in da nad njim lebdijo mrzle sence.

Z raztaljenim steklom zalita vrata

nic vec ne odzvanjajo od sopare

kadecih se korakov. In tod so nekoc

kokosi frfotale in izgubljale perje

in glasovi so prijetno zveneli

zaviti v sum mrtvega listja.

Voda se je se padajoca strdila

v prodorne zarke simbolicne abstrakcije.

Potem so reke postale redkejse kot zrak

in so ptice v onemoglem letu

popadele v korito.

Prisla bo blaga noc brez teme

in kosmici custev

bodo lezali v nasih telesih

in viseli z brstecih dreves.

Koncno bodo prisli dnevi

prezeti s samimi svezimi jutri

in tedaj bo nas razum dozorel

v priblizajocem se visku dneva.

ZVEZDNI ATOL

Grenka noc odteka za obzorje

NAZAJ

in v jutru tem umira vode val.

Pogled nepotesen je pokopan,

cvetocu kraj je padel v soncno jamo

in mrtev je megleni rod.

Kraljestvo dni izginja

v mesecih in letih,

v gozdovih casa radost se gubi.

V tej cudni vecnosti je pot

do nemih oken.

Presihajoc broneni glas

utriplje v zarji.

Vratar noci kje je

tvoj vlazni dan.

V nasem casu ima svoboda

videz eksplodirane gore.

Temelji duha so ostali v vodi.

Dez je laguna neba in Zemlja

je zvezdni atol.

Casovni prah se nabira

v globinah prostora.

Potem se v noci jezero razcveta

razpenja se lepota skoljk in zvezd

in ni te tu, da videla bi luc

in ni te tu beseda mnogozvezdna.